Strah pred ustnim spraševanjem je pogosta izkušnja mnogih učencev in dijakov. Gre za obliko anksioznosti, ki se pojavi zaradi pritiska, da moramo svoje znanje predstaviti pred avtoriteto (učiteljem) in sošolci. Pogosto ga spremljajo simptomi, kot so pospešeno bitje srca, potenje, tresenje glasu ali celo blokada misli. Kljub temu pa obstajajo učinkovite strategije, s katerimi lahko ta strah obvladujemo in izboljšamo svoje nastope pri ustnem ocenjevanju.

Kadar strah postane tako intenziven, da onemogoča človeku normalno življenje, takrat govorimo o fobiji. S širjenjem prometa se povečuje število oseb s strahovi in fobijami, povezanimi z udeležbo v prometu.

Najpogostejši razlogi za nastanek vozne fobije so posttravmatska stresna motnja, specifična fobija in razširitev agorafobije. Da lahko oseba s takšnimi problemi normalno funkcionira v prometu, je potrebno poseči po metodah zdravljenja kot so med drugim tudi psihoterapija, kognitivne vaje izpostavljanja ali uporaba virtualne resničnosti.

Terapija parov je dragocena oblika psihoterapije, ki lahko parom pomaga izboljšati njihov odnos, razrešiti konflikte in okrepiti čustveno povezanost. Izhaja iz različnih teoretičnih perspektiv in tehnik, da bi parom pomagala pri reševanju temeljnih čustvenih in psiholoških vprašanj, ki prispevajo k težavam v odnosu. Empirični dokazi potrjujejo učinkovitost terapije parov pri izboljšanju zadovoljstva v odnosu, zmanjšanju težav v odnosu in preprečevanju razveze.

Zasvojenost predstavlja kompleksen in večplasten izziv, ki zajema tako fiziološke kot psihološke vidike. Posamezniki, ki se spopadajo z zasvojenostjo, se pogosto znajdejo v primežu boja med zavestno željo po treznosti in včasih nehotenim potegom k snovi. Ganljiv prikaz te notranje borbe je zajet v besedah mojega klienta, ki je z ranljivostjo in iskrenostjo izrazil: "Glava mi pravi ne, noge me pa nesejo v trgovino." Ta ganljiva izjava zajema globoko dikotomijo, s katero se srečujejo posamezniki z zasvojenostjo. Govori o kognitivni disonanci, kjer racionalni um prepoznava škodljive posledice nadaljnje uporabe snovi, vendar globoko ukoreninjeni vzorci vedenja in očitne želje vodijo v dejanja, ki se izključujejo z zavestnimi namerami.

Bistvo umetnostne terapije je v njeni zmožnosti izkoriščanja ustvarjalnega procesa kot terapevtskega orodja za izražanje, raziskovanje in zdravljenje. Z različnimi umetniškimi mediji, kot so slikarstvo, risanje, kiparstvo in kolaž, takšna terapija preživelim travme zagotavlja neverbalno sredstvo za sporočanje in obdelavo njihovih čustev, spominov in pripovedi. Ta ustvarjalni proces ponuja varno in strukturirano okolje, v katerem lahko posamezniki navzven izražajo notranje izkušnje, raziskujejo zapletena čustva in dobijo vpogled v svoje s travmo povezane boje. V povezavi s tradicionalnimi pogovornimi terapijami umetniška terapija ponuja edinstveno pot, po kateri lahko preživeli travmo krmarijo po svoji poti zdravljenja.