Partnerska terapija

"Partnerski odnosi so kot vrtnarjenje. Če jih ne zalivamo redno in ne skrbimo zanje, bodo zacveteli le začasno, nato pa bodo propadli." - Dr. John Gottman

"Ljubezen ni to, da najdemo nekoga, ki izpolnjuje vse naše potrebe. Ljubezen je, da najdemo nekoga, s katerim lahko rastemo in se razvijamo skupaj." - Dr. Sue Johnson

* * * *

Ljubezen je zapleteno in večplastno čustvo in doživetje, ki ga je težko natančno opredeliti. Pogosto jo opisujejo kot močan občutek naklonjenosti in povezanosti z drugo osebo, vendar lahko vključuje tudi vrsto drugih čustev in vedenj, kot so zaupanje, empatija, spoštovanje in predanost. Ljubezen se lahko kaže v različnih oblikah, vključno z romantično ljubeznijo, platonsko ljubeznijo, družinsko ljubeznijo in celo ljubeznijo do sebe.

Obstajajo različne teorije in pogledi na to, kaj je ljubezen in kako se razvija. Nekateri raziskovalci na primer menijo, da je ljubezen biološki in evolucijski pojav, ki je zakoreninjen v možganskih centrih za nagrajevanje in užitek. Drugi se osredotočajo na družbene in kulturne dejavnike, ki oblikujejo, kako ljudje doživljajo in izražajo ljubezen, kot so spolne norme, vplivi medijev in verska prepričanja. Spet drugi menijo, da je ljubezen dinamičen in razvijajoč se proces, ki se razvija skozi čas in na katerega vplivajo dejavniki posameznika in odnosa, kot so osebnostne lastnosti, stili navezanosti in komunikacijski vzorci.

Kljub zapletenosti ljubezni je to temeljna človeška izkušnja, ki lahko v naše življenje prinese veliko veselja, izpolnjenosti in smisla. Vendar je lahko tudi zahtevna in boleča, saj vključuje ranljivost, tveganje in možnost zavrnitve ali izgube. V okviru romantičnih odnosov je ljubezen lahko tako vir intimnosti in povezanosti kot tudi konfliktov in napetosti. Zato je razumevanje narave ljubezni in njenega delovanja v odnosih ključna naloga za terapevte parov in druge strokovnjake za duševno zdravje, ki delajo s posamezniki in pari.

Partnerski odnos običajno vključuje globoko čustveno in telesno povezanost med dvema posameznikoma, ki sta v predanem razmerju. Bistvo takšnega odnosa je občutek ljubezni, intimnosti in vzajemnega spoštovanja. Pare povezuje globoka vez, za katero so pogosto značilne naklonjene geste, skupni interesi in skupne izkušnje, vključuje pa tudi pripravljenost, da se skupaj spoprimejo z izzivi. V vsakem razmerju se neizogibno pojavijo konflikti in težave, vendar je moč para v njuni sposobnosti, da odkrito in iskreno komunicirata drug z drugim, si aktivno prisluhneta in skupaj iščeta rešitve.

Biti v partnerskem odnosu ni samoumeno lepo, saj na splošno zahteva veliko časa, energije in čustvene ranljivosti. Vključuje pripravljenost dajati prednost potrebam in željam odnosa ter nenehno negovati povezanost med partnerjema.

Terapija parov je vrsta psihoterapije, ki se osredotoča na pomoč parom pri reševanju konfliktov, izboljšanju komunikacije in krepitvi njihovega odnosa. Temelji na predpostavki, da je težave v odnosu najbolje reševati z odpravljanjem temeljnih čustvenih in psiholoških težav, ki prispevajo k nastanku težave. V tem blogu bodo obravnavane teoretične podlage, praktične aplikacije in empirični dokazi, ki podpirajo terapijo parov kot učinkovito obliko psihoterapije.

Terapija parov temelji na različnih teoretičnih perspektivah, vključno s psihodinamično, vedenjsko, kognitivno-vedenjsko in sistemsko. Psihodinamična terapija parov se osredotoča na raziskovanje nezavednih motivacij, nerešenih konfliktov in nerazrešenih čustvenih ran, ki lahko prispevajo k težavam v odnosu. Vedenjska terapija parov pa se osredotoča na spreminjanje specifičnega vedenja, ki morda negativno vpliva na odnos. Kognitivno-vedenjska terapija parov se osredotoča na spreminjanje negativnih miselnih vzorcev in prepričanj, ki lahko prispevajo k težavam v odnosu. Sistemska terapija parov na odnos gleda kot na kompleksen sistem, v katerem so posameznikovo vedenje in čustva soodvisni in nanje vpliva širši družbeni in kulturni kontekst.

Terapija parov običajno vključuje tedenske seanse z usposobljenim terapevtom, katerih cilj je izboljšati komunikacijo, reševati konflikte in okrepiti odnos. Terapevti lahko uporabljajo različne tehnike, kot so aktivno poslušanje, igranje vlog in domače naloge, da bi pomagali parom pri reševanju njihovih težav. Glede na teoretično perspektivo se lahko terapevti osredotočijo na raziskovanje čustev, spreminjanje vedenja, izzivanje negativnih misli ali preučevanje širšega konteksta odnosa.

Številne študije so pokazale učinkovitost terapije parov pri izboljšanju zadovoljstva v odnosu, zmanjšanju težav v odnosu in preprečevanju razveze. Metaanaliza 32 randomiziranih nadzorovanih raziskav je na primer pokazala, da je bila terapija parov bistveno bolj učinkovita kot druge terapije pri izboljšanju zadovoljstva v odnosu in zmanjšanju stisk v odnosu (Shadish in Baldwin, 2003). Druge študije so pokazale, da je terapija parov učinkovita pri izboljšanju komunikacije, zmanjševanju konfliktov in izboljšanju duševnega zdravja posameznikov (Baucom et al., 2011; Johnson & Greenberg, 1985).

V knjigi "Družine in kako v njih preživeti" Robin Skynner razdeli zakonce in družine na spektru duševnega zdravja. Po njegovem mnenju je 20% zakonov in družin zdravih in srečnih, 60% je vmesnih oz. povprečno zadovoljivih, 20% pa zelo nezdravih. Pravi, da se srečuje s tistimi, ki iščejo večjo kvaliteto medsebojnih odnosov in življenja, torej s tistimi na sredini spektra. Tisti, ki so na koncu spektra, tistih 20% zelo nezdravih, se pomoči izogibajo, kar je protislovje, na katerega opozarja Skynner. Psihoterapijo bolj iščejo ljudje, ki so pripravljeni pogledati vase, v svoje probleme in pomanjkljivosti. Za to pa je potrebno imeti že precej visoko kvaliteto življenja oziroma odnosov.

Srečuje se z ljudmi, kjer je tipična slika takšna: mož in žena relativno dobro funkcionirata v svojih poklicnih in starševskih vlogah, vendar pa zadovoljstva oz. sreče doživljata relativno malo, tako v partnerskem odnosu kot v družinskih zadevah. V povprečnem zakonu partnerja ne doživljata ravno veliko zadovoljstva, zakonska zveza je sicer relativno trdna, vendar je odnos enoličen, bolj životarita, se prenašata in zbadata, kot je opisano v mnogih šalah in večkrat tudi trpita. V pogovorih skuša pojasniti, da je nezadovoljstvo del njihove življenjske usode, da ne spadajo med tiste srečneže, ki se metaforično rečeno vozijo v prvem razredu vlaka. Za ljudi v drugem razredu pa je značilno, da so najbrž že zrasli v družinah, kjer je bil velik poudarek na tem, da so pridni in uspešni, a se je pojavil problem na isti točki. Manj je bilo doživetij prijetnega, srečnega oziroma izpolnjujočega sožitja, veliko pa doživetij zapostavljenosti, osamljenosti. Mnogi zanesljivi, pridni, nadarjeni, uspešni ljudje v naši zahodni kulturi človeško precej trpijo in doživljajo velike drame.

Tudi spolna intimnost je bistven del romantičnega odnosa in lahko pomembno vpliva na splošno dobro počutje para. Kot psihoterapevt je pomembno razumeti, kako spolnost vpliva na pare, da bi jim lahko bolje pomagali pri terapiji. V tem blogu bomo raziskali vpliv spolnosti na odnos para in kako ga je mogoče obravnavati v terapiji.

Spolnost je pomemben del romantičnega odnosa in lahko služi kot način, s katerim pari izražajo ljubezen in naklonjenost drug drugemu. Raziskave so pokazale, da je zadovoljstvo s spolnostjo močno povezano z zadovoljstvom v odnosu, pri čemer je višja raven spolnega zadovoljstva povezana z višjo stopnjo zadovoljstva v odnosu (McNulty, Wenner in Fisher, 2016). Spolna intimnost lahko služi tudi kot način, da se pari povežejo in povežejo drug z drugim na globlji ravni.

Vendar se v odnosu lahko pojavijo spolne težave, ki lahko negativno vplivajo na splošno počutje para. Spolne težave lahko vključujejo težave z željo, vzburjenjem in orgazmom ter bolečino med spolnostjo. Te težave so lahko posledica različnih dejavnikov, vključno s telesnimi zdravstvenimi težavami, psihološkimi dejavniki in težavami v odnosu (Basson, 2017).

Pri terapiji je pomembno, da spolne težave obravnavamo na način, ki ni obsojajoč in ki nas podpira. Terapevti lahko parom pomagamo raziskati vzroke za spolne težave in razviti strategije za izboljšanje spolnega odnosa. Kognitivno-vedenjska terapija se je izkazala za učinkovito zdravljenje spolnih težav pri parih (Bancroft, Graham, Janssen in Sanders, 2015), saj lahko parom pomaga prepoznati negativne misli in prepričanja o spolnosti ter jih nadomestiti s pozitivnejšimi in bolj realističnimi.

Poleg spolnih težav je lahko spolnost za pare tudi način izražanja moči in nadzora v odnosu. Raziskave so pokazale, da sta spolna prisila in agresija pogosti v intimnih odnosih (Seto, Lalumière in Blanchard, 2010). V terapiji je pomembno obravnavati ta vprašanja in pomagati parom razviti zdrave načine izražanja njihovih potreb in želja.

Nazadnje je pomembno priznati, da se vsi pari ne ukvarjajo s spolnimi aktivnostmi in da pomanjkanje spolnih aktivnosti ne pomeni nujno težav v odnosu. Aseksualnost je veljavna in legitimna spolna usmerjenost in pari, ki se opredeljujejo kot aseksualni, imajo lahko še vedno izpolnjujoče in ljubeče odnose (Bogaert, 2015). V terapiji je pomembno spoštovati in potrditi spolne preference para ter skupaj z njima raziskovati načine izražanja intimnosti in naklonjenosti zunaj spolne aktivnosti.

Skratka, spolna intimnost je pomemben del romantičnega odnosa in lahko pomembno vpliva na splošno dobro počutje para. V razmerju se lahko pojavijo spolne težave, ki so lahko posledica različnih dejavnikov. V terapiji je pomembno, da te težave obravnavamo na podporen in neobsojajoč način ter pomagamo parom razviti strategije za izboljšanje spolnega odnosa. Poleg tega je pomembno priznati, da se vsi pari ne ukvarjajo s spolnimi aktivnostmi in da pomanjkanje spolnih aktivnosti ne pomeni nujno težav v odnosu.

Terapija parov je dragocena oblika psihoterapije, ki lahko parom pomaga izboljšati njihov odnos, razrešiti konflikte in okrepiti čustveno povezanost. Izhaja iz različnih teoretičnih perspektiv in tehnik, da bi parom pomagala pri reševanju temeljnih čustvenih in psiholoških vprašanj, ki prispevajo k težavam v odnosu. Empirični dokazi potrjujejo učinkovitost terapije parov pri izboljšanju zadovoljstva v odnosu, zmanjšanju težav v odnosu in preprečevanju razveze. Za psihoterapevta je pomembno, da razume teoretične temelje in praktično uporabo terapije parov ter empirične dokaze, ki podpirajo njeno učinkovitost, da bi lahko zagotovil učinkovito obravnavo parov, ki imajo težave v odnosu.

Literatura:

Baucom, D. H., Shoham, V., Mueser, K. T., Daiuto, A. D., & Stickle, T. R. (2011). Empirično podprte intervencije za pare in družine pri zakonskih stiskah in težavah z duševnim zdravjem odraslih. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 79(2), 141-153. https://doi.org/10.1037/a0023432

Johnson, S. M. in Greenberg, L. S. (1985). The differential effects of experiential and problem-solving interventions in resolving marital conflict (Različni učinki izkustvenih intervencij in intervencij za reševanje problemov pri reševanju zakonskih konfliktov). Journal of Consulting and Clinical Psychology, 53(2), 175-184. https://doi.org/10.1037/0022-006x.53.2.175

Shadish, W. R., & Baldwin, S. A. (2003). Metaanaliza intervencij MFT. Journal of Marital and Family Therapy, 29(4), 547-570. https://doi.org/10.1111/j.1752-0606.2003.tb01245.x

Baucom, D. H., Snyder, D. K., & Gordon, K. C. (2011). Pomoč parom, da prebolijo afero: (A clinician's guide): Kako premostiti prepir. Guilford Press.

Birnbaum, G. E., Reis, H. T., Mizrahi, M., Kanat-Maymon, Y., & Sass, O. (2016). Psihološka podobnost in kakovost zakonske zveze pri parih. Journal of Personality and Social Psychology, 111(1), 41-61. https://doi.org/10.1037/pspi0000058

Gottman, J. M., & Silver, N. (2018). Sedem načel za uspešno delovanje zakonske zveze. Harmony.

Mark, K. P., Janssen, E., & Milhausen, R. R. (2011). Nezvestoba v heteroseksualnih parih: demografski, medosebni in z osebnostjo povezani napovedovalci zunajdruštvene spolnosti. Archives of Sexual Behavior, 40(5), 971-982. https://doi.org/10.1007/s10508-011-9761-z

McCarthy, B. W., & McCarthy, C. J. (2006). Sistemski pristop k zdravljenju parov (A systemic approach to couple therapy): Uporaba pri zdravljenju obsesivno-kompulzivne motnje. Journal of Family Psychotherapy, 17(2), 39-55. https://doi.org/10.1300/J085v17n02_03

Schneider, J. P. (2015). Zgodovina izraza "odvisnost od spolnosti". Sexual Addiction & Compulsivity, 22(4), 236-259. https://doi.org/10.1080/10720162.2015.1104980

Snyder, D. K., & Monson, C. M. (2011). Terapija za pare pri nezvestobi (Couple therapy for infidelity). In D. K. Snyder & M. A. Whisman (Eds.), Treating difficult couples: (str. 202-221): Helping clients with coexisting mental and relationship disorders (str. 202-221). Guilford Press.